Rastlinska ali živalska hrana?

Polemike sodobnega prehranjevanja postajajo neskončne. Vse bolj smo obremenjeni z dilemo katero vrsto hrane jesti, katera vrsta hrane je bolj zdrava, katera hrana je manj zastrupljena, pridelovanje katere hrane terja več stroškov in povzroča večje posege v naravo.

V interesu zdravja ljudje hrano radi delimo na hrano rastlinskega izvora ter hrano živalskega izvora. Nato se med seboj prerekamo, katera hrana je bolj zdrava, brez, da bi se zares poglobili v delovanje našega telesa in vpliva posamezne hrane na telo. Pomembno je namreč, kaj se v telesu dejansko dogaja in kakšen odziv ima telo na določeno zaužito hrano.

Najpomembnejši vidik glede hrane je opazovanje narave in zavedanje, v kakšna je njena izvorna oblika v naravi. Zato je najpomembneje razločiti med živo in mrtvo hrano. Telesu lahko zdravje zagotovi le živa hrana, nepredelana hrana, saj telesu lahko zagotavlja vsa ustrezna hranila. Mrtva, kuhana in predelana hrana, ne glede na to ali je živalskega ali rastlinskega izvora, telesu povzroča stres in zakisanost organizma.

Kaj je živa in kaj mrtva hrana?

Živa hrana je surova hrana, pridobljena direktno iz narave. Velja tako za surovo zelenjavo kot za surovo meso. Tako solata kot meso veljata za živo hrano, dokler celice ne pričnejo odmirati, kar se zgodi, ko hrana spremeni svoj videz in vonj. Hrana odmre, ko začne propadati. Ko hrano ločimo od njenega izvora, preneha živeti kot celota, celice pa so žive še nekaj dni. Živa hrana je energija in celice našega telesa komunicirajo s celicami žive hrane.

Mrtva hrana je hrana, ki smo jo toplotno obdelali in spremenili oziroma popačili njeno osnovno frekvenco. Takšna hrana za telo ni primerna, saj celice našega telesa z njo ne morejo komunicirati.

Kadar govorimo o rastlinski hrani, lahko zelenjavo razdelimo na dve skupini. Prva skupina energijo za kalitev hrani v obliki preprostega sladkorja, ki se imenuje glukoza. Druga skupina hrani energijo za kalitev v obliki maščob oziroma olj. Če uživamo surove oreščke, nam hrano zagotovi njihova maščoba. Če jemo surova zrna, iz njih ne dobimo nobene hrane in ostanemo lačni.

Ogljikovi hidrati so v svoji izvorni obliki v naravi živalim in ljudem nedostopni. Da človek ali žival lahko koristita glukozo iz zrn, je potrebno zrna zmleti ali jih toplotno obdelati. Naš prebavni sistem zaradi celuloznih ovojev rastlinskih celic nima dostopa do ogljikovih hidratov. Večina hranil se namreč skriva znotraj celic.

Človeškemu in živalskemu telesu, za razliko od rastlin, ni namenjeno jesti ogljikovih hidratov v njihovi izvorni obliki, saj naše telo ni sposobno proizvesti encimov za raztapljanje celuloze, niti za to nimamo ustrezno razvitega prebavnega sistema kot a imajo nekatera rastlinojeda bitja. Naša bakterijska flora sicer lahko zlomi celulozne ovoje in s fermentiranjem hrane ustvarila maščobne kisline, vendar to poteka v debelem črevesju, absorpcija maščob pa poteka v tankem črevesju, zato imamo od celotnega procesa zelo malo koristi. Večina hrane se izloči neprebavljena.

Rastline so živa bitja brez nog in pred plenilci ne morejo pobegniti, zato se pred njimi zavarujejo s strupenimi snovmi, ki jih se nahajajo v steblu, listih, cvetovih in koreninah. Visoko koncentracijo zaščitnih snovi najdemo v njihovem reproduktivnem materialu – semenih. Zato je oreščke pred uživanjem potrebno namočiti in odstraniti rjavo lupino, da te strupene beljakovine izločimo. Izjema je sadje, ki je užitno, ko je zrelo, saj služi reprodukciji. Živali zaužijejo cel sadež, semena pa raznosijo širom okolice. Nezrelo sadje je toksično in povzroča prebavne motnje.

Zaščitne snovi pri večini oreščkov in sadju niso močno strupene, vendar lahko povzročajo vnetje prebavnega trakta in preprečujejo absorpcijo hranil. Veliko slabše je, kadar uživamo pšenično moko. Pšenica je polna zaščitnih beljakovin, ki povzročajo otekanje črevesja, ki posledično dehidrira,  postane toksično in porozno.

Vse od 60ih let prejšnjega stoletja uživamo gensko spremenjeno pšenico. Povzroča zasvojenost in povečuje lakoto. Študija na Japonskem je pokazala, da uživanje pšenice niža inteligenčni kvocient.

Zelenjava v izvorni obliki zaradi celuloznih celičnih ovojev nudi našemu telesu zelo malo hranil. Uživanje izključno rastlinske hrane človeškemu telesu ne nudi zadostne količine hranil, ne glede na to, kolikšno količino je dnevno zaužijemo. Hkrati rastlinska hrana vsebuje zelo malo ustreznih gradnikov za rast in obnovo naših celic.

Zaradi vsebnosti lastnih zaščitnih snovi, ki so za naše telo toksične, zelenjava v črevesju povzroča vnetja in prebavne težave. Dolgoročno uživanje pretežno rastlinske hrane povzroči spremembe metabolizma, iz česar se razvijejo razne intoleranca na druge vrste hrane.

Nekatere od teh zaščitnih substanc nam občasno lahko služijo pri blaženju bolečin, ki se pojavijo ob nastopu vnetij in drugih simptomov razstrupljanja. Vendar so za telo toksične in zato niso ustrezne za vsakdanje uživanje. Na naše telo delujejo povsem enako kot farmacevtska zdravila, saj zavirajo simptome, ne odpravljajo pa vzroka težav. Njihovo dolgoročno uživanje povečuje kumulativno toksičnost telesa. Zato rastlin z močnim simptomatskim delovanjem, kot so kurkuma, česen, ingver, cimet in mnoge druge, znane tudi kot kot zdravilne rastline, ne bi smeli uživati kot hrano.

Zelenjava, ki je na voljo za uživanje teh strupenih beljakovin ne vsebuje. Dober primer za to je sadje. Ko je sadje nezrelo, je toksično. Ko dozori, zaščitne snovi nadomestijo male količine fruktoze, ki vabijo živali, da jih pojedo in pomagajo raznositi njihovo seme. Zaščitne snovi so se iz zunanjega dela sadeža umaknile v ovoj semena, ki ga ščitijo, da si rastlina z njim zagotovi svojo reprodukcijo.

Surovo meso je edina hrana, ki človeku ob zaužitju zagotavlja dovolj vitaminov in mineralov. Naš želodec ima encim Pepsin za prebavo mesa. Surovo meso je edina hrana, ki se prebavlja v želodcu. Če bi uživali samo meso, črevesne flore sploh ne bi potrebovali. Črevesno floro potrebujemo izključno zato, da za nas prebavlja hrano, ki je človeško telo izvorno ni sposobno prebaviti. Črevesna flora je sožitje človeka in bakterij, ki drug drugemu zagotavljajo določene koristi.

Kot vsa kuhana in predelana hrana, tudi toplotno obdelano meso ni primerno za uživanje. S segrevanjem uničimo encime in vitamine, beljakovine pa koagulirajo in izgubijo vse hranilne vrednosti. Tako meso ni primerno za uživanje saj zaradi težke prebavljivosti gnije v črevesju in povzroča prebavne težave.

Rastlinski vitamini imajo povsem drugačno sestavo od živalskih in večinoma za naše telo niso uporabni, so toksični ali jih telo ne more absorbirati.

Na našo hrano močno vpliva tudi način pridelave in rokovanje. Industrijska hrana je najbolj toksično obremenjena hrana, najsi bo to rastlinska ali živalska. Naša Zemlja je iz dneva v dan bolj obremenjena s strupi. Ljudje smo v civilizaciji tako močno napredovali, da smo v imenu varovanja zdravja zastrupili vse najbolj osnovne elemente potrebne za naše preživetje: vodo (fluor in klor, industrijske odplake), zrak (izpušni plini in zapraševanje neba) in hrano (kuhanje, uporaba škropiv, antibiotikov in genski posegi v organizme).

Ko govorimo o rastlinskih in živalskih virih hrane je zelo pomembno izpostaviti raznolikost rastlinskega in živalskega bitja ter način, kako se njihov organizem spopada z vsemi toksini, ki jih prejmejo vase.

Vsak živalski organizem vsebuje enak razstrupljevani mehanizem kot ga imamo ljudje. Živalski organizem, s pomočjo aktivne globoke celične hidracije, vse prejete toksine redno čisti odstranjuje iz telesa. Škodljive snovi se iz živalskega telesa sproti izločajo. Zato divje živali ostajajo zdrave in veliko bolj vitalne kot domače živali. Domače živali se zaradi vnosa neustrezne hrane (kuhana hrana in ogljikovi hidrati) ter pomanjkanja vode in mineralov, dosti težje razstrupljajo. Kljub temu je njihov organizem še vedno veliko bolj zdrav kot človeški, saj še zdaleč ne uživajo toliko toksičnih snovi kot ljudje. Ljudje ne, samo da uživamo napačno hrano in se ne hidriramo pravilno. V obliki »majhnih« razvad vase namensko vnašamo različne toksine kot so sladkarije, kofein, nikotin, alkohol in druge substance.

V nasprotju z živalmi, rastline v svojem organizmu nimajo razstrupljevalnega mehanizma, zato vse toksine, s katerimi pridejo v stik tekom svojega življenja, akumulirajo in nalagajo v sebi. S tem, vključno z lastnimi toksini, ki služijo za zaščito, za uživanje postanejo še bolj toksične. Hrana živalskega izvora iz tega stališča vsebuje veliko manjšo količino strupov kot hrana rastlinskega izvora.

Strupom se v današnjem svetu ni več mogoče popolnoma izogniti. Lahko pa poskrbimo, da jih čim manj redno zaužijemo ter, da razstrupljevalni mehanizmi našega telesa kar najbolj optimalno delujejo.  Z uživanjem prave hrane in pravilno hidracijo bomo toksine sproti odstranjevali iz telesa, si povrnili in lažje vzdrževali vitalnost ter dolgoživost svojega telesa.

Na zdravje!