Namen prehranjevanja je telesu zagotoviti ustrezna hranila, ki jih potrebuje za obstoj, zdravje in obnovo celic. Potrebe telesa so odvisne od procesa skozi katerega v nekem obdobju gre telo. Mlado telo, ki raste in se razvija, potrebuje maščobe in beljakovine za izgradnjo celic. Minerale in vodo telo potrebuje za hidracijo- čiščenje in razstrupljanje organizma. Voda in solni minerali namreč tvorijo krvno plazmo.
Telo odvečne zaloge hrane skladišči v obliki maščob, saj je to primarno gorivo telesa. In ga telo zna brez težav uporabljati. Kadar za gorivo uporabljamo maščobe, imajo možgani vedno zadostno količino energije. Maščobe so počasi in dolgotrajno gorljiv energent, ki telesu zagotavlja konstantne in enakomerne količine energije.
Kadar telo za proizvodnjo energije preklopi na uporabo glukoze, se delovanje telesa povsem spremeni. Glukoza je eksploziven in zelo hitro gorljiv energent, kar pomeni, da male količine glukoze sprostijo velike količine energije naenkrat. Vendar, ker energent hitro izgoreva, je proizvedena energija kratkotrajna in hitro poide. Izkoristek zaužite glukoze je zato zelo slab, kajti že majhne količine glukoze zadoščajo za velik sunek energije, zato se je v celice absorbira malo. Preostanek jetra pretvorijo v sečno kislino in maščobo. Sladkor v krvi pade, ampak ker so celice energijo iz glukoze zelo hitro porabile, potrebujejo novo surovino za gorivo in bodo vedno znova zahtevale dodatne pošiljke glukoze.
Glukoza je možganom na voljo le med prehranjevanjem, ker telo nima mehanizma za skladiščenje glukoze. Zaradi hitrega izgorevanja in hitre predelave zaužite glukoze, možgani nimajo rednega dotoka energije in večino časa stradajo.
Glukoza je škrob. Je preprost sladkor, ki skupaj s fruktozo tvori škrobne ogljikove hidrate. V nepredelani hrani so na voljo zelo male količine glukoze. Glukoza je v surovi hrani zaščitena s celuloznimi ovoji celic in ni predvidena za prehrano živali ter ljudi. Divje živali glukoze ne koristijo za hrano, saj nimajo encima za prebavo celuloze, ki bi jim omogočil dostop do glukoze.
Vsebnost glukoze in fruktoze v surovi hrani je minimalna in nima negativnih vplivov na telo in ne vpliva na dvig sladkorja v krvi.
Človeško in živalsko telo sicer ima sposobnost izkoriščanja glukoze kot energent, vendar služi kot alternativno gorivo za stanja »boj ali beg«. V te namene celice same proizvajajo glukozo v obliki glikogena. Da se glikogen lahko razgradi v glukozo celice potrebujejo stresni hormon. Ko so celice prilagojene na izkoriščanje glukoze, proizvajajo stresni hormon tudi kadar jim glukoze primanjkuje. Če celice trpijo zaradi pomanjkanja energije, sprostijo stresni hormon s pomočjo katerega uporabijo glikogen, ki so ga proizvedle. To pomenim da je telo na hidratnem pogonu, brez konstantnega zagotavljanja glukoze, večino časa v stresu.
Celice proizvedejo natančno toliko glukoze kot je za delovanje lastnih mehanizmov potrebujejo. Glukoza, ki je proizvedena v celicah, se ne izloča v kri, zato ne dviguje krvnega sladkorja. Edini organ, ki lahko glukozo sprošča v kri, so jetra.
Sladkor v naši krvi se dvigne le, kadar uživamo kuhano oziroma predelano hrano. Ko hrano skuhamo, se celulozne verige pretrgajo in iz celuloznih vlaknin se sprostijo velike količine glukoze in fruktoze.
Zakaj se pri nekaterih ljudeh raven sladkorja v krvi dvigne kljub zaužitju malih količin sladkorja, drugim pa se dvig krvnega sladkorja komaj pozna, kljub temu, da uživajo večje količine glukoze?
Raven krvnega sladkorja je odvisna od transporterjev GLUT, ki glukozo prevažajo iz črevesja v kri. Telo ima transportni mehanizem, brez katerega se nič ne more absorbirati iz črevesja v kri. Količina GLUT transporterjev je v krvi živali in ljudi, ki jedo surovo hrano, zelo nizka. Količina GLUT transporterjev se veča sorazmerno z uživanjem glukoze in GLUT transporterjev imamo, več glukoze se absorbira v kri. Visoke vrednosti GLUT transporterjev, posledično dvigujejo krvni sladkor tudi ob uživanju surovega sadja. Pristanemo v začaranem krogu.
Ko se glukoza znajde v krvi, jo je telo prisiljeno uporabiti. Aktivira se proizvodnja hormona inzulina, ki celice prisili, da glukozo uporabijo za svoje gorivo. Ko v kri vstopi prehranska glukoza (mrtva hrana), se telo s temi frekvencami ne zna povezati, zato telo ne ve, koliko enot inzulina potrebuje za prejeto glukozo. Trebušna slinavka zato vedno proizvede več inzulina kot ga je potrebno. Odvečen inzulin kroži po krvi.
Celice inzulina ne marajo, saj njegova prisotnost v krvi ni normalno stanje, zato se ga branijo. Da bi preprečile vstop inzulina vase, debelijo svoje membrane, kar pa pomeni, da zavirajo lastno hidracijo.
Prosti inzulin v krvi povzroča inzulinsko rezistenco celic, iz česar nastanejo simptomi diabetesa tipa 2. Inzulin povzroča pospešeno staranje in krajša življenjsko dobo.
Z uživanjem pretežno glukozne hrane, vplivamo na vedno večjo absorpcijo glukoze, ki se postopoma dvigne vse do življenjsko ogrožajoče meje.
Ob uživanju ustrezne hrane, imama telo zelo nizke vrednosti GLUT transporterjev, zato ne more absorbirati velikih količin sladkorja. Skupaj s pospešenim staranjem organizma povzročimo tudi številne genetske spremembe organizma, ki postanejo očitnejše s postaranjem in vedno večjo toksičnostjo našega telesa.
Fruktoza, ob pravilnem prehranjevanju, na dvig krvnega sladkorja ne vpliva. Ne stimulira proizvodnje inzulina in ne dviguje števila GLUT transporterjev. V kolikor imamo v krvi malo število GLUT transporterjev, se v kri absorbira zanemarljiva količina fruktoze, ki ne vpliva na dvig krvnega sladkorja. Preostala fruktoza ostane v črevesju, kjer fermentira. Škodi nam le v primeru, da jo uživamo v kombinaciji z glukozo in ker glukoza dviguje raven GLUT transporterjev, se bo v kri absorbiralo tudi več fruktoze.
Fruktoza se iz krvi ne more absorbirati direktno v celice. Da se lahko absorbira v celice, jo morajo jetra predelati v glukozo. Človeška jetra lahko dnevno predelajo zgolj 25g fruktoze. Jetra trebušni slinavki poročajo, koliko glukoze so proizvedla in trebušna slinavka lahko proizvede natančno količino inzulina. Uživanje fruktoze tako ne povzroča prostega inzulina v krvi.
Sladkajte se s fruktozo!
Visoke vrednosti GLUT transporterjev lahko drastično povečajo absorpcijo fruktoze in večje količine obremenijo jetra. Ampak, ker jetra dnevno lahko predelajo le omejene količine fruktoze, vso ostalo fruktozo pretvorijo v maščobe in sečno kislino. Posledično se trigliceridi kopičijo v jetrih, drugih organih in našem maščobnem tkivu, kar povzroča zamaščenost jeter in konstantno večanje telesne teže.
Sečno kislino lahko telo odstrani iz telesa z urinom, vendar le, če je zadostno hidrirano. Če ledvice niso zadostno hidrirane, z vodo varčujejo. Zato se povečajo in s tem dvignejo toleranco na sečno kislino. Posledično se v telesu zadržujejo višje ravni sečne kisline, ki povzročajo zatekanje, dvig krvnega tlaka, kopičenje v sklepih in putiko. Pomanjkanje vode in povečana količina sečne kisline, prične tvoriti ledvične kamne.
Količine zaužitega sladkorja v surovi hrani se močno razlikujejo od količin zaužitega sladkorja v kuhani hrani. Narava je poskrbela, da nam snovi, ki za naše telo niso primerne, niso dostopne.
Človeštvo je z izumom kuhanja povozilo naravni zakon izvornega prehranjevanja in sedaj plačuje visok davek za uživanje prepovedanega sadeža. Naš davek je namreč slabo zdravje, pospešeno staranje in vse krajša življenjska doba.
Narava ne dela napak. Za človeka tega ne moremo trditi.
Na zdravje!