Ljudje živimo v prepričanju, da smo z nastopom civilizacije in sodobno tehnologijo krepko dvignili svojo življenjsko dobo. Danes v povprečju živimo od 70 do 90 let. Kdor se približa stotici, velja za pravo starešino. Naučeni smo, da če dosežemo takšno starost, vsekakor moramo biti zadovoljni. Le zakaj bi si želeli še kaj več, saj je že to veliko in srečni smo lahko, če nimamo hudih zdravstvenih težav. Dolgoživost se namreč samodejno enači z bolnim in utrujenim telesom in za povsem normalno se smatra, če se nam sorazmerno s starostjo prične pojavljati vse več zdravstvenih težav. To nam povzroča strah.
Kaj pa če je izvorna življenjska doba človeka veliko daljša od te, ki jo danes doživljamo? Bi si želeli živeti dlje, če bi vedeli, da lahko zdravi in vitalni živite do 10 krat dlje? Jaz si definitivno želim, saj sem prepričana, da v borih 80 letih nikakor ne moremo odkriti vseh življenjskih modrosti, ki čakajo, da jih odkrijemo. Naša življenjska doba je bila in se še vedno načrtno krajšana z zelo zapletenim in pretkanim načrtom.
Kaj nam o dolgoživosti sporoča narava. Naravna življenjska doba volka je med 25 in 30 leti. Ob nastopu pubertete volk dopolni 1 leto. Naravna življenjska doba jelena je med 50 in 80 leti. Ob nastopu pubertete jelen dopolni 3 leta. Papagaj živi med 90 in 160 leti. Ob nastopu pubertete pa dopolni 5 let.
Opazimo lahko, da je starost ob nastopu pubertete proporcionalna s doseženo končno starostjo, ki jo bitje lahko doseže. To je genetski zapis živih bitij. Ta genetska koda je enaka za vse stvarstvo in je zapisana v Fibonaccijevem zaporedju (zlati rez).
Človek vstopi v puberteto pri 13 letih. Kakšna je torej njegova pričakovana naravna življenjska doba? Ste še vedno prepričani, da je starost 100 let veliko? To ni niti desetkratnik našega potenciala. Vendar, česar ne veš, te ne boli, pravijo. Ker v svojem bližnjem okolju nimamo vzora častnih starosti, svojo življenjsko dobo enostavno sprejemamo, kot nam je bila predstavljena. Večina se tem ne ukvarja, preostala manjšina pa se tolaži, da je visoka starost človeka v naravi le izjema.
Kaj se torej dogaja z nami in zakaj znake starosti pričnemo kazati že v zgodnjih tridesetih? Kaj vpliva na našo starost in naše staranje organizma? Odgovore najdemo na ravni telesa in delovanja celic.
Izveden je bil poizkus z izolirano piščančjo srčno celico. Celica je živela v fiziološki raztopini, ki so jo redno čistili. Celica je umrla po 25 letih, vendar ne od starosti, temveč zato, ker je laborant pozabil zamenjati tekočino. Skrivnost dolgoživosti celice ni bila popolnoma razrešena, a dan primer potrjuje, da celica v čistem okolju z nekaj hrane lahko živi zelo dolgo. Povprečna življenjska doba kokoši je dolga od 4 do 12 let. Njena srčna celica pa je v ustreznem okolju živela dvakrat dlje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako dolgo bi celica živela, če v poizkusu ne bi naredili napake.
Dr. Robert (Bob) Beck, doktor nuklearne fizike je izvedel še en preizkus dolgoživosti lastnih krvnih celic. izumil je eno najboljših pridobitev za človeško zdravje, elektrifikator krvi ali pulzer. S pulziranjem v kri vnašamo električno energijo, ki energizira in čisti kri in celice. Dr. Beck je z elektrifikatorjem pet mesecev redno čistil svojo kri in jo nato dal na analizo v laboratorij. Kljub dejstvu, da je takrat bil star 70 let, je njegova kri bila čistejša od krvi novorojenčka. Njegova kri je po odvzemu ostala živa še 50 dni in živela bi še dlje, a se je izsušila. Človeška kri po odvzemu običajno preživi od 3 do 5 dni, preden odmre.
Iz omenjenih poskusov je razvidno, da celice živijo različno dolgo, glede na to, v kako čistem okolju živijo. Bolj kot je okolje onesnaženo, krajša je življenjska doba celic. Ampak zakaj živali doživljajo dosti višji življenjski potencial? Kako to, da imajo veliko čistejšo kri in celice kot mi ljudje?
Eden izmed poglavitnih razlogov je naša hrana. Ljudje kot vir svoje prehrano v pretežni meri uživamo mrtvo predelano hrano. Večinski delež te hrane je prehranska glukoza. Da nam škodi prav glukoza je s svojo raziskavo potrdila Dr Cynthia Kenyon. Ugotovila je, da če odraslim živalim odvzamemo prehransko glukozo, se živalim povrne energija, postanejo bolj gibčne in njihovo obnašanje postane enako mladičem. Te živali so do šest krat preživele svoje vrstnike v raziskovalni skupini in do konca življenja ostale zdrave in vitalne.
Na podlagi te raziskave je Dr. Kenyon ugotovila, da se organizem prehitro stara ravno zaradi uživanja glukoze. Odkrila je, da se v popolni odsotnosti glukoze, dezaktivira gen, ki je odgovoren za spodbujanje proizvodnje inzulina. Energija se prenese na njegov parni gen, ki se imenuje gen dolgoživosti ali sladki gen 16. Sladki gen 16 vpliva na obnovo telomerov.
Prehranski ogljikovi hidrati namreč zakisajo naše celotno telo, sprožajo vnetja v telesu in povzročajo slab krvni obtok. Zakisanost telesa povzroča pospešeno odmiranje celice in posledično hitrejšo celično delitev. Z vsako celično delitvijo se krajšajo telomeri, ki so odgovorni za življenjsko dobo našega telesa.
Telomeri so štrleči repki, ki štrlijo iz kromosomov dvojne vijačnice DNK. Služijo kot antenice za sprejemanje in oddajanje informacij o aktivnosti celic in njihovega okolja. Informacije potujejo v obliki elektromagnetnih frekvenc, ki jih telomeri sprejemajo in oddajajo. Daljše kot so antenice, bolj so občutljive za dražljaje, več informacij in hitreje jih prenesejo po telesu. Telomeri se v bistvu ne krajšajo, ampak se krčijo in kodrajo, zaradi česar se zdijo krajši.
Pri mladem človeku ali živali so antene zelo močne in lahko zajamejo celoten spekter vibracij. Zato so otroci veliko bolj odzivni na energije v svojem okolju kot odrasli. Telomeri so bo rojstvu dolgi 15.000 baz. Ena baza je razdalja med dvema genoma na vijačnici DNK. Z vsako celično delitvijo se telomeri skrčijo za eno bazo. Ko se skrčijo na dolžino 5000 baz, organizem umre. Torej pogosteje, kot se mora celica obnavljati, hitreje se organizem stara.
Zgodnji poizkusi dokazujejo, da se celice hitreje delijo zaradi toksičnosti svojega okolja. Bolj kot je celica toksična, prej se je prisiljena deliti. Pogosteje kot se celica deli, močneje se krčijo telomeri, slabši je njihov sprejem informacij iz okolja.
Mrtva, predelana hrana močno vpliva na zakisanost in toksičnost celic. Toksična obremenitev krvi zvira pretok električne energije po telesu, vpliva na padec elektro polarnosti celic in moti pretok informacij. S padcem električne energije pade zaščita telesa pred vplivi škodljivih frekvenc.
Uživanje mrtve hrane nam ne zagotavlja ustreznih prebavnih encimov in vitaminov. S tem celicam onemogočamo izvajanje ustreznih kemičnih reakcij za pravilno delovanje. Mrtva hrana je obremenitev tako za naš prebavni sistem kot tudi za kri in celice.
Če bomo uživali živo vodo in živo hrano, bo delovanje prebave in celične presnove veliko bolj učinkovito. Žive hrane pojemo manj, saj vsebujejo nepoškodovana hranila, ki se hitreje in bolje prebavijo, se bolj učinkovito absorbirajo in poskrbijo za optimalno vzdrževanje in obnovo celic. Pravo celično gorivo poskrbi za konstantno in dolgotrajno zagotavljanje energije celicam.
S popolno odsotnostjo prehranske glukoze omogočimo razstrupljanje in alkalizacijo krvi in celic. S hidracijo in odstranitvijo toksinov iz celice, upočasnimo delitev celic in poskrbimo za ponovno raztezanje telomerov, kar neposredno vpliva na daljšanje življenjske dobe.
Čistejše kot je telo na ravni celic, bolj zdravo in dlje lahko organizem živi. Dosegli bomo višjo kvaliteto bivanja in podaljšali svoje življenje.
Katera hrana torej poskrbi za čisto telo, prevodno za sprejemanje fino snovnih spektrov energij ter za vitalnost in dolgoživost? Surova hrana živalskega izvora in nepogrešljiva voda z minerali iz nerafinirane in nejodirane morske soli.
Na zdravje in dolgoživost!