Kadar gradimo hišo, pazimo, da jo zgradimo iz čim bolj kvalitetnega in trdnega materiala. Želimo, da bo obstojna in dolgotrajna. Ne želimo je nenehno popravljati in obnavljati. Kaj pa ko gre za naše telo? Kako skrbno izbiramo gradnike zanj?
Predstav o zdravi prehrani in načinov prehranjevanja je skoraj toliko kot je ljudi na Zemlji. Od malega nas razni prehranski strokovnjaki učijo kaj jesti in kako jesti, da bomo zdravi. Kljub številnim smernicam in priporočilom, vse več ljudi trpi zaradi debelosti in vedno hujših zdravstvenih težav. Vrtimo se v začaranem krogu. Kaj delamo narobe? Kdo zares vé, katero hrano jesti? Odgovor imamo v sebi. Naše telo vé.
Telo nam odgovori s počutjem, energijo, vitalnostjo, izgledom in zdravjem.
Hrano uživamo, ker naše telo potrebuje energijo in gradbeni material za izgradnjo in obnovo celic (tkiv in organov). Hrana v telo poruje potom prebavnega trakta, nato se absorbira v kri in s pomočjo krvne plazme potuje po telesu do prav vsake celice našega telesa.
Torej, da se telo lahko hrani, potrebuje krvno plazmo, ki hranila transportira po telesu. Da ima telo dovolj krvne plazme, potrebuje vodo, minerale (sol) in elektriko. Hidracija je pomemben člen pri vsakodnevnem prehranjevanju, saj celicam zagotavlja reden dnevni dotok hrane.
Celice za svojo obnovo potrebuje kvalitetne gradnike. Kvalitetni gradniki tvorijo čvrste in zdrave celice in tkiva, nekvalitetni gradniki pa tvorijo krhke in porozne celice in tkiva. Porozne in krhke celice mora telo pogosto obnavljati.
Kateri gradniki so kvalitetni in kateri niso?
Celice našega telesa s hrano oziroma celicami živil komunicirajo. Prepoznavajo frekvence hrane in na ta način lahko sprejmejo natančno toliko hranil, ki jih potrebujejo. Komunikacija lahko poteka, kadar so celice v živilih žive, ko so živila surova. Žive celice v živilih imajo, enako kot celice našega telesa, električni naboj, vsebujejo strukturirano vodo, encime, vitamine. Z mrtvimi celicami v hrani, ki jo skuhamo, naše celice ne morejo komunicirati. Celice v kuhani hrani so mrtve, nimajo električnega naboja in kot gradniki živih celic našega telesa niso primerni. Če celice nimajo na voljo drugih gradnikov so prisiljene uporabiti, nekvalitetne gradnike in kvaliteta celice prične padati. Vnašanje mrtvih celic hrane v telo celicam predstavlja balast, enako kot njihov lastni odpad, kar jim povzroča stres.
Kvalitetni gradniki za telo se nahajajo v surovi živi, nepredelani hrani. Živa hrana ni le surovo sadje in zelenjava. Živa hrana so surovo mleko, surova jajca in surovo meso. Da, tudi SUROVO, oziroma čim manj toplotno obdelano meso. Ko živali vzamemo življenje, prekinemo pretok električne energije po telesu, celice pa ostanejo žive še nekaj časa. Ko odtrgamo zelenjavo, sadje ali oreščke, se zgodi popolnoma enako. Dokler hrana ne spremeni vonja in prične razpadati, je živa.
Ne bojte se bakterij. V sveži surovi hrani jih ni. Bakterije so ena izmed številnih vrst živih bitij na planetu. Njihova hrana so odmrle celice mrtvih organizmov ali odmrle celice bolnih tkiv v našem telesu. Z živimi celicami se ne prehranjujejo. Njihova naloga v naravi je, da odmrle organske snovi pretvarjajo v anorganske. Lahko jim imenujemo tudi čistilci ali smetarji. Četudi bakterije zaužijemo, nimajo vpliva na naše telo. V kolikor je telo zdravo in pravilno deluje, bakterije v telo nimajo vstopa, saj jih želodčna kislina razkroji kot ostalo hrano, ki jo zaužijemo. Razlog za težave, ki nastanejo pri uživanju hrane so toksini. Zato je bistveno, kako se je s hrano rokovalo, kakšno hrano je uživala žival ali s kakšnimi preparati je bila hrana obdelana. Na koncu pa je pomembno še ali smo hrano zaužili surovo ali kuhano (uničeno). Nenazadnje je treba poskrbeti za to, da si zagotovimo zanesljiv vir hrane, ki mu zaupamo.
Hrano uničimo oziroma ubijemo s segrevanjem. Hrana je energija v obliki nestabilnih kemičnih elementov. Kadar ji dodamo toploto pričnejo kemičnimi elementi reagirati z drugimi kemičnimi elementi in hrana začne spreminjati svojo primarno molekularno strukturo. Ko hrano pregrevamo nad 54°C, celice v njej umrejo, zato celice našega telesa z njimi ne morejo več komunicirati. Ker naše telo ne more vzpostaviti komunikacije, ne ve katera hrana bo vanj prispela, aktivirajo svoje obrambne sisteme. Aktivirajo proizvodnjo stresnih beljakovin, kar je razlog, da se po obroku s kuhano hrano počutimo napihnjene, težke in utrujene.
Ko meso segrevamo, beljakovine v njem koagulirajo in otežijo prebavo. Zaradi počasne prebave gnijejo v prebavnem traktu, ter povzročajo težave in neprijetne vonjave. Sadje in zelenjava vsebujeta ogljikove hidrate, ki so ujeti v celulozno ovojnico. Med prebavo ti ostanejo v celulozni ovojnici in zapustijo telo nedotaknjeni.
Kadar sadje, zelenjavo in žita segrevamo, se celulozna vlakna zlomijo in sprostijo se ogljikovi hidrati. Predelani ogljikovi hidrati so mrtva hrana in celicam povzročajo stres. Surovi ogljikovi hidrati v pravilno delujočem telesu v kri prehajajo v minimalnih količinah in jih telo v svojem primarnem stanju ne koristi za proizvodnjo energije v celicah .Ogljikovi hidrati namreč niso primarna hrana za naše telo, ampak so alternativno gorivo za stresne situacije. Primarna hrana v telesu so surove maščobe in telo v primarnem stanju energijo proizvaja iz maščob.
Nasičene maščobe so na toploti najbolj stabilne in ne spremenijo hitro svoje molekularne strukture, vendar pa jih kljub temu ni dobro segrevati, saj v njih uničimo vse vitamine (A, D, E, K). Vse nenasičene maščobe za telo niso slabe, vendar na toploti takoj spremenijo molekularno strukturo, zato jih ni dobro segrevati. Med tem ko se je predelanih maščob in trans-maščob najbolje izogniti v velikem loku.
Maščobe so v kemični sestavi verige atomov ogljika povezane z atomi vodika. Če so te verige dolge, jih imenujemo omega 9, če so srednje dolge, jih imenujemo omega 6 in če so kratke, jih imenujemo omega 3.
Če je vsak ogljik povezan z vodikom, so take maščobe nasičene (svinjska mast, maslo). Take maščobe so stabilne, ker nimajo šibke reaktivne vezi. Zaradi svojega elektro ravnovesja, so molekule ravne in se zlahka stisnejo. Zato se nasičena maščoba na sobni temperaturi strdi.
Če maščobam manjka en vodik, so mono-nenasičene (olivno olje) in če jim manjka več kot en vodik, so to poli-nenasičene maščobe (sončnično, sojino olje). Te maščobe se na sobni temperaturi ne strdijo. Imenujemo jih olja. Kadar jih segrevamo hitro spremenijo molekularno strukturo, saj se vežejo z drugimi elementi v okolici, večinoma s kisikom. Ko olje oksidira, postane žarko – toksično.
Industrija nasičene maščobe proizvaja iz nenasičenih maščob tako, da nenasičenim maščobam kemijsko veže dodatno molekulo vodika. S tem se poruši elektro polarnost maščobe, ki moti elektro polarnost naših tkiv in celic. To so trans-maščobe (margarina) in so za telo zelo škodljive.
Za zdravo in dolgoživo telo, moramo vzdrževati močno električno energijo telesa. Živa hrana vsebuje elektriko in žive gradnike, predelana in toplotno obdelana hrane je brez električne energije, gradniki pa so poškodovani in nekoristni.
Smo to, kar jemo. Spomnimo se besed antičnega zdravilca Hipokrata: »Hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo hrana.«
Na zdravje!